Konec 18. stoletja je bil Tokio samo mestece, v katerem je živelo milijon prebivalcev, imenoval pa se je Edo. Danes v mestu in njegovi okolici živi 34,5 milijona prebivalcev – kolikor jih živi v Avstraliji in na Novi Zelandiji skupaj. V največjem in najbogatejšem mestu na svetu z neverjetno točnim javnim prevozom vsakodnevno potuje cela Slovenija – dva milijona ljudi. Tragični potres, cunami in jedrska kriza so iz mesta pregnali samo 4000 prebivalcev.

V sedemdesetih letih je skoraj tretjina prebivalcev v Seulu živela v dveh četrtih, po "napadu" buldožerjev in skrbnim načrtovanjem pa je bilo mesto preobraženo v urejeno, tretjo največjo metropolo na svetu. V njem živi 24,5 milijona ljudi in ima tretjo največjo podzemno železnico na svetu.

Leta 1950 je bilo v glavnem mestu Mehike samo 2,9 milijona prebivalcev, danes jih je 20,5 milijona. Zrak je močno onesnažen, mesto pa velja za eno izmed najnevarnejših na svetu. Revna nigerijska prestolnica Lagos je v zadnjih 60 letih iz 300 tisoč prebivalcev prišla do 12,5 milijona. Nigerijska vlada je napovedala, da jih bo do leta 2025 v glavnem mestu živelo 25 milijonov.

Skratka, prihodnost prinaša megalomanska mesta, ki bodo po številu prebivalcev pokala po šivih. "Mesta, ki smo jih poznali včeraj, danes več ne poznamo," je za revijo Time dejal David d'Heilly, profesor s Harvarda. Nekoč so bila mesta urbanizirana središča okoli verskih središč ali centrov politične moči, danes so samo še infrastruktura.

V začetku 19. stoletja so v mestih živeli samo 3 odstotki svetovne populacije, leta 2008 je bilo razmerje med prebivalci v mestih in na podeželju že porušeno, do leta 2050 pa naj bi kar tri četrtine Zemljanov živelo v mestih.

Leta 1975 so bile "metropole na steroidih" samo tri (New York, Mexico City in Tokio), letos jih je 25. Pred tremi desetletji je bil kralj mest New York, danes pa se ta spreminja v Babilon, v katerem govorijo kar 800 različnih jezikov.

Po ocenah časopisa Far Eastern Economic Review bo na Zemlji do leta 2050 vsaj 10 megamest: med drugimi tudi Mumbaj (33 milijonov), Šanghaj (27 milijonov), Karači (26,5 milijona), Daka (26 milijonov) in Džakarta (24,9 milijona). Vrtoglava hitrost njihove rasti se čuti na vsakem koraku, priliv prebivalcev pa je tako velik, da se število zgolj samo ocenjuje in ne temelji na podatkih popisov prebivalstva.

Šaghaj je v zadnjih tridesetih letih s šestih milijonov prebivalcev zrasel na 18,8 milijona prebivalcev, postal pomembno pristanišče in zgradil najdaljšo podzemno železnico na svetu, ki jo bo leta 2020 dvakrat podaljšal. Pred tremi desetletji je bilo v mestu samo 120 stavb, ki so bile višje od osmih nadstropji, leta 2005 jih je bilo 10 tisoč.

Večina megamest že danes kaže dvojni obraz: bogati in revni. Razlike pa naj bi se sčasoma samo poglabljale.