Scenarij obeh katastrof je podoben, različne so le podrobnosti. V Mehiškem zalivu nekontrolirano izteka nafta, v Severnem morju metan. V prvem primeru je krivec British Petroleum, v drugem pa Exxon Mobil. Čeprav je metan neviden in njegovo iztekanje v morje na prvi pogled ni videti tako dramatično kot surove nafte, so ekološke posledice enako dramatične.

Metan – morilec podnebja

V Severnem morju, 140 kilometrov od Škotske obale, že 20 let iz kraterja s polmerom 15 metrov nekontrolirano izteka metan. 20. novembra leta 1990 so delavci Exxon Mobila (takrat Mobil Oila) iskali nafto in naleteli na metan. Po eksploziji je nastal krater iz katerega metan izteka s takšno silo, da so britanske oblasti območje razglasile nevarnega za pomorski promet.

Nemške znanstvenike, ki so se s podmornico želeli približati kraterju, pa je pritisk odrinil, kot da bi bili „na katapultu“. V vodi je metan sicer neškodljiv, v ozračju pa onemogoča vračanje sončne energije v vesolje, kar pospešuje globalno segrevanje – po mnenju znanstvenikov celo od 20 do 30 odstotkov bolj kot ogljikov dioksid. Koliko metana je iz kraterja izteklo v ozračje ni znano, vendar pa je koncentracija plina v vodi nekaj tisočkrat večja od normalne.

Po poročilu nemških strokovnjakov z inštituta v Kielu so odgovorni na Exxon Mobilu zanikali odgovornost za katastrofo. Zaključeno pa je bilo celo, da iztekanje metana ne predstavlja nevarnosti za okolje. Takrat pa še niso bile narejene študije glede vpliva metana na okolje.

Britanske oblasti so v zadnjih letih naročile nove preiskave, čeprav je zaustavitev iztekanja skoraj nemogoče. Edini način je zažig plina – kar so storili pred 39 leti v Turkmenistanu. Plin gori še danes, okoliški prebivalci pa goreči kratek imenujejo „vrata pekla“.